Novice

Benjamin Siter: Sveto pismo je vseživljenjska hrana za dušo

Delite s prijatelji!

Praznovanje 15-letnice Svetopisemskega maratona je dobra priložnost, da se ozremo tudi nazaj, na začetke maratonskega dogajanja. Pogovarjali smo se z Benjaminom Siterjem, očetom prvega vseslovenskega Svetopisemskega maratona.

Benjamin, se lahko na začetku predstaviš?

Moje ime je Benjamin Siter in prihajam iz Leskovca pri Krškem. Ko se je Svetopisemski maraton začenjal, sem bil zanj zadolžen pri Svetopisemski družbi Slovenije. Takrat sem bil še čisto »zelen« s faksa in mi je bilo to prijetno breme naloženo. Ne moremo verjeti, da je že 15 let od tega.

Drži, že 15 let je od prvega Svetopisemskega maratona. Benjamin, ali se spomniš, kateri je bil prvi maraton, kakšen je bil naslov?

Prvi Svetopisemski maraton, ki smo ga mi organizirali, se je zgodil leta 2008. Idejo so osnovali leto prej, v letu Svetega pisma, 2007, v župniji Vič in Grosuplje. Ko sem se v začetku leta 2008 pridružil Svetopisemski družbi, sta mi sodelavca pripovedovala o svetopisemskem maratonu, meni pa se je zadeva zdela nenavadna.  Nisem bil ravno navdušen. Bila je pač ena od nalog, ki sem jih moram narediti. Začeli smo z ekumenskim Svetopisemskim maratonom v Murski Soboti, kjer so sodelovale evangeličanska, binkoštna in katoliška cerkev. Sledil je prvi centralni maraton, ki se je zgodil oktobra pri svetem Jožefu v Ljubljani in je imel naslov Beseda v življenje.

Veš česa se še spomnim? Spomnim se trenutka, ko sem se sam navdušil nad Svetopisemskim maratonom. To je bil čisto prvi maraton v Murski Soboti, ki smo mu rekli, da je moja priprava na tega vseslovenskega. Sedeli smo v Binkoštni cerkvi, brali smo iz Matejevega evangelija o Janezu Krstniku v puščavi. V tem odlomku ljudstvo naziva z »gadjo zalego«. Ne vem, ali sem se poistovetil s to izjavo ali s citatom »obrodite sadove vredne spreobrnjenja«. Že te prve vrstice so se me dotaknile. Gospod nas je poklical k spreobrnjenju prav po tisti besedi. Takrat sem osebno začutil, da me Bog želi tukaj, da zares delam, da to delam s srcem in me vabi v to novo zgodbo.

In od takrat naprej nisem imel več dvomov, ali je to ta prava stvar. Sem pa imel včasih kakšen dvom, ali sem jaz pravi za to delati.

Benjamin, ti si bil in si še vedno odličen organizator. Hvala za vse. Sedaj me pa zanima, ali imaš v vseh teh letih, kakšno zabavno anekdoto na zalogi?

Več takih trenutkov se spomnim. Ampak ko sem razmišljal, katera bi bila taka zabavna anekdota, sem se spomnil dogodka z nadškofom. Eden od nadškofov je prišel na branje Svetega pisma. Bilo je v večernih urah. Pri Svetopisemskem maratonu je velik čar to, da ne veš točno na kaj boš naletel v tistem trenutku, ko se priključiš branju. Gospod nadškof je naletel na psalm 118. Potem je bral naslednji bralec psalm 119, ki je najdaljše poglavje v celotnem Svetem pismu. Branje tistega psalma je trajalo približno 20 minut, pa še malo čez. In potem je nadškof komentiral: »Nisem si mislil, da je ta psalm tako dolg.« V brevirju je porezan, je krajši. Če ne gremo neposredno v Sveto pismo, nimamo stika s celotno narativo Svetega pisma in te cela zgodba malo težje zadene. Spomnim se prijatelja, ki mi je povedal, da je prisluhnil branju in se mu je dozdevalo, kot da bi gledal film. Jezusovo življenje se mu je odvijalo pred očmi. To je še zdaj  velik čar Svetopisemskega maratona.

Benjamin, morda bi nam zaupal, kaj ti je je bilo najtežje pri organizaciji? Katerega težkega trenutka pri maratonu se spomniš?

Najtežje mi je bilo to, da je bilo ogromno enih podrobnosti, za katere smo bili kar malo podhranjeni kot ekipa. Zase sem ugotovil, da sem človek z neko veliko vizijo, da znam velike kamne prav postaviti, za podrobnosti pa ravno nisem. Učil sem se sproti, na vsakem Svetopisemskem maratonu. Seveda smo to videli jaz in ekipa. Mogoče obiskovalci niso vedno vedeli za te podrobnosti, ampak vedno je bilo kaj, kar je manjkalo, kakšna podrobnost, ki še ni bila narejena. Zame je bil to učni proces. Vsak ima močne in šibke točke in sprejeti je potrebno, da je to v redu. In da ni treba, da si povsod na vseh področjih popoln. Tudi če se kdaj nisem počutil kompetentnega, je bilo to zaradi tega, ker mi je kakšna podrobnost ušla iz rok. Sčasoma se naučiš, da popoln človek ne obstaja. Lahko se pa popolnosti približa neka ekipa, kjer veliko različnih talentov združimo pod eno streho. Tega recimo takrat še nismo znali tako dobro, pa tudi objektivno gledano nas ni bilo dovolj v ekipi, tako da to so bili nekateri trenutki kar stresni in težki. Npr.  sredi noči sem se zbudil z mrzlim potom in se spomnil, kaj vse sem pozabil kakšen dan ali dva pred Svetopisemskim maratonom. Takih trenutkov je bilo precej. Sem pa vendarle ponosen, da smo pogumno vstopili v kreiranje tega dogodka, ki je bil in je še vseslovenski, ki je ekumenski, ki je v resnici velik zalogaj. Tudi časovno.

Pomembno je tudi ali se za cel teden branja nabere dovolj bralcev. To ni majhna stvar. Brez ekipe prostovoljcev bi bilo težko. Jaz sem bil večkrat od začetka edini član Svetopisemske družbe v ekipi, kasneje so se pridružili še ostali. Ampak dejansko smo bili precej pionirski, za tako količino dela. Od prvega maratona pa sem vedel, da je Gospod z nami, da si Gospod želi, da se to dogaja in to je super.

Hvala. Benjamin, bi nam povedal še, kaj ti pomeni ekumenizem in sodelovanje različnih cerkva?

Bom povedal eno anekdoto. Organizirali smo peti ali šesti maraton. Malo smo bili že vpeljani, organizacija nam je bila že bolj domača, mogoče smo se že počutili nepogrešljive. Neverjetno dragoceno se mi je zdelo, kako je takrat k meni pristopil en pastor ter mi rekel: »Veš, Benjamin, dobro delo delaš, dobro delo si opravil, ampak zavedaj se, ta Svetopisemski maraton bo še veliko večji in še veliko boljši kot je zdaj, tudi ko se ti že zdavnaj ne boš več se z njim ukvarjal«. Zdela se mi je močna preroška beseda, ki mi je pokazala in povedala, da v resnici nisem jaz tisti ta pomemben, ampak da je to Božja zadeva.
Ta pastor mi je z eno veliko mero modrostjo spregovoril v življenje. Ta trenutek mi je osebno zelo veliko pomenil. Člani različnih Cerkva se imamo veliko naučiti eden od drugega. Katoličani se imamo pri vstopanju v osnovo Božje besede veliko za naučiti od svojih protestantskih bratov in sester. Tudi sam večkrat kakšno poslušam kakšen podcast, kakšno pridigo in se čudim, kako res globoko znajo vstopati v to. Verjamen pa tudi, da imamo tudi mi katoličani ogromno za naučiti naše brate protestante, kaj vse so skozi stoletja svetniki že naštudirali, tudi duhovni molitveni ritem dneva, v angleščini temu rečejo »divine office«, se pravi bogoslužno branje skozi dan. Pa tudi razumevanje evharistije in zakramentov na splošno. Mislim, da se lahko še zelo obogatimo med seboj. In si pridemo bližje. Ena misel mi je zelo všeč: »Bližje kot smo izviru, manjši so med nami razločki.« Se pravi, manjše so med nami razlike. Jaz sem prepričan, da bližje kot smo izviru, ki je Jezus Kristus, manjše so med nami razlike. In to je zelo pomembno dandanes, ko se je razrasel pojav družbenih omrežij. Menim, da družbena omrežja vodijo k čedalje večji odtujenosti, k vedno večjemu razslojevanju in ločevanju. In vsi vemo, kdo je tisti, ki ločuje. To je satan. To je hudič, ki v resnici želi, da je vsak nekje v svojem kotu in da ima nek svoj prav. Obenem je vsak osamljen in tam ga on potem lahko napade. Kjer pa smo skupaj in prihajamo k Božji besedi skupaj, tam je Sveti Duh. Bog zmaguje in nas pelje naprej in tam satan nima moči. Prepričan sem, da je tudi ekumensko povezovanje nekaj, kar bi morali bolj pristno in še naprej graditi. In Svetopisemski maraton je takšen dogodek, ker se to dogaja.

Benjajmin, kaj ti pa osebno pomeni Sveto pismo?

Osebno mi pomeni veliko. Vsakič, ko ga berem, v ponižnosti pridem pred Boga in rečem: »Gospod, Ti si napisal to besedo, Ti Sveti Duh prebivaš v meni, Ti mi povej, kaj naj ta beseda pove meni v današnjem dnevu.« Kaj je tista živa beseda, s katero me bo Gospod nagovoril? Vedno se zgodi brez izjeme, Gospod te v eni vrstici najde. Zadnje čase so mi psalmi neverjetni, ravno zaradi tega, ker so tako iskreni. Mislim, da nam prav brutalne iskrenosti v odnosu z Bogom manjka. Ogromno je t.i. cerkvenjakarskega, da smo fini in polikani. V psalmih pa je David tako iskren in to me navdušuje.
Letos poslušam en res dober podcast v angleščini »The Bible in a Year with father Mike Schmitz«, kjer greš skozi celo Sveto pismo. Narejeno je na način po časovnici skozi zgodovino, kako so se stvari dejansko dogajale, ne po zaporedju knjig v Svetem pismu. Bolj ko črpaš, globlje kot greš, več najdeš Neverjetno je kako globoko se Božja zgodba odrešenja dogaja skozi izraelsko zgodbo in potem skozi zgodbo Jezusa Kristusa in na kakšne načine vse se Stara zaveza odkriva v Novi zavezi in obratno.
Svetopisemski maraton nas je marsikaj naučili. Vseskozi pa nas je spremljala misel, da to bi pa že morali vedeti. Ampak preprosto ne moreš vsega vedeti. Zadnjič sem poslušal podkast Maksimilijana Matjaža, v katerem je rekel, da se lahko skoncentriraš na eno vrstico. Npr. vrstico v Markovem evangeliju in iz nje doktoriraš,  postaneš svetovna avtoriteta iz tiste vrstice. Tako globoko je Sveto pismo. Upam si trditi, da je vseživljenjska hrana za dušo.

Ko že govoriva o vrstici, kako te pa nagovori naš letošnji naslov maratona »Le pogum, vstani!«?

Spominja me na škofa Jurija Bizjaka, ki je večkrat ponavljal: »Le pogum, vstani!«. Pogum je nekaj, kar vsi rabimo. Vstati moramo iz »zaležanosti«, iz te post kovidne travme, ki se je mogoče niti ne zavedamo. Vsi smo nekako bili travmatizirani z ukrepi, sedaj pa z negotovostjo ob vojni, ob inflaciji, ob energetski krizi, ob »super« volilnem letu in tako naprej. Zdi se kot da bi nam vsem lahko upadel pogum. Ampak ne če gremo k Bogu vsak dan znova. Če imamo navado brati Sveto pismo vsak dan, beremo lahko npr. “Beseda med nami«, prosimo Gospoda, da nas nagovori. Potem imamo pogum, da vstanemo, imamo pogum, da zares živimo dan z Njegovo močjo. Sami smo šibki. To se lahko pokaže tudi v odnosih, najbolj v odnosih z najbližjimi. Tam si upamo biti najbolj resnični In tam je potem najhujše. Z Božjo besedo je tega v odnosih preprosto manj. Obenem pa imamo tudi pogum za kakšne smele odločitve v življenju, za to, da ne obstanemo, kar velja za različne nivoje, od telesnega, do duhovnega, odnosnega, pa do poslovnega. Upaš se dvigniti in iti naprej, proti obljubljeni deželi. Ker Božja beseda daje vero, da ta dežela sploh obstaja. Sicer obstanemo v vsakdanu, dnevi minevajo, lahko tudi v zamerah, ali pa v strahovih, negotovostih. Nimamo se kam dati, če ne dovolimo Gospodu, da nas potegne ven in popelje naprej. Zato mi je zelo všeč naslov letošnjega maratona »Le pogum, vstani!«.

Benjamin, kaj pa meniš o maratonu na spletu, o aplikaciji YouVersion, o Bibliji v aplikaciji? Kako gledaš na te elektronske pripomočke?

Nanje gledam kot na pripomočke. Jaz jih veliko uporabljam, poslušam razne podkaste, kar mi pomaga pri srečevanju z Božjo besedo. Pogledam si tudi kakšen odlomek iz YouVersion-a, pa Lekcionar uporabljam za dnevno Božjo besedo, kadar je nimam pri roki na papirju. Zdi se mi, da je lahko to res dober pripomoček za vztrajanje pri Božji besedi. Da si najdeš kakšen bralni načrt v YouVersion, ki mu slediš. Lahko se tudi nekaj ljudi poveže in sledi nekemu bralnemu načrtu. Mislim, da so to zelo dobri pripomočki. Dejstvo pa je, da imamo te pripomočke na telefonu, kjer imamo seveda še druge zadeve, ki nas lahko hitro pritegnejo. Zato je treba sprejeti zavestno odločitev, da če želim pristopati k Božji besedi, potem pač ne smem na Instagram. Dokler sem z Gospodom, biti zares z Njim, ne pa zraven početi še drugih stvari.

Se pravi je pripomoček. Slaba stran je, da možnost za preusmerjanje pozornosti večja. Papir je še vedno papir. Je pa vsekakor lažje.

Benjamin, je še kaj o Svetopisemnskem maratonu, kar bi nam želel povedati?

Ko sem zapuščal Svetopisemsko družbo in ko sem prihajal k Družini in življenju, je bil Svetopisemski maraton moja največja skrb. Bil je neke vrste moj otrok, moj ljubljenček, in ko sem odhajal, me je kar malo skrbelo, kako bo s tem, če me ne bo zraven. Ali bo to preživel? In moram reči, da sem izjemno ponosen, da ključna ekipa, s katero smo takrat delali, še vedno dela. To je zagotovilo, da maraton ni samo naša zadeva, ampak Božja stvar. Zame je bila to lekcija v ponižnosti, pa tudi v zaupanju. Izreči moram veliko pohvalo vsem pri ekipi, ki se res tako zvesto trudite vsa leta. Ponosen sem na vas in na vse, ki to še naprej organizirate. Hvaležen sem Bogu, da sem smel biti tudi jaz del te zgodbe.

Hvala Benjamin, oče maratona, če ti smem tako reči. Za konec te prosimo še za kratko povabilo s tvoje strani na letošnji maraton.

Če še nikoli niste bili na Svetopisemskem maratonu, je letos, ko poteka 15. obletnica, zadnji čas, da se pridružite. Hvala Bogu, da obstaja Svetopisemski maraton! Ko kristjani beremo skupaj Besedo, nas ta združuje. Spoznavamo Njega, ki je živa beseda, ki nas nagovarja in nas vabi, da gradimo z Njim oseben, reden, dnevni odnos in da spoznavamo celotno zgodbo Svetega pisma. Sveto pismo je prečudovita zgodba Božje ljubezni, ki nam bo dala pogum za življenje. Tako da letošnji naslov »Le pogum vstani!« je tisti, ki nam pravi, kje najdemo pravi pogum za življenje.

Benjamin, hvala.

Oznake: Novice
Severin Maffi – seznam bralcev sem nosil kar s seboj
Karmen Kristan – Svetopisemski maraton je bil moja uteha