Kratka premišljevanja letošnjega gesla, 3. del


Kratka premišljevanaja iz Ozeja III. del

III. del

  1. Kakšna žena!

Kakšno, mislimo, je naše duhovno in moralno stanje? Kaj pa stanje Božjega ljudstva, Cerkve? Božja ocena duhovnega in moralnega stanja Izraela v času Ozeja je zelo nizka. Izrael primerja z ženo, ki je popolnoma nezvesta svojemu možu, ima jo za vlačugo. Ozejeva knjiga se že začne s takšnim tonom (Oz 1,2). To je precej ostra beseda in ocena njihovega stanja, kajne? Zakaj tako? Kot vidimo v začetku knjige, je glavni vzrok oziroma povzetek problema v tem, da so šli stran od Gospoda. Pri ljudstvu in človeku, ki gre stran od Boga, postane odsotnost resnice, dobrote, nespoznanja Boga, množenje laži, ubojev, tatvin in prešuštev nekakšna stalnica. Dežela, skupaj z njenimi prebilavci se suši, kot se (žal) slikovito izraža Ozej (4,1-3). Iz tega duhovnega in moralnega odpada niso bili izvzeti niti njihovi tedanji duhovni voditelji, saj ljudstvo napeljujejo k čaščenju drugih bogov, nasvet in vodstvo iščejo v praznih stvareh (Oz 4,4-19). Božja zgroženost nad dejanji svoje “žene” Izraela temelji na Božji zavezi (lahko rečemo poroki) z njimi na Sinaju, kot beremo: Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripeljal k sebi. Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja.  Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod. (2. Mz 19,5-6)

Morda so bila druga ljudstva tedaj in mi danes kaj boljši? Dežele, tudi naša, je polna spoznanja Boga in vsak od nas z veseljem in vso močjo ves čas ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe? Seveda ne. Apostol Pavel za človeštvo nasploh poda podobno oceno: Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga ... (Rim 3,9-18) Pavel s tem oceni naše “naravno” stanje, ki je duhovno prav tako prešuštno kakor v času Ozeja, saj smo vsi ljudje otroci enega Stvarnika.

Vendar tako slabo duhovno stanje nikakor ne pomeni, da za nas ni nobenega upanja. Ravno obratno. Ko se zavemo našega obupnega stanja pred Bogom po naši krivdi, naj bi se še raje, hitreje in z večjim veseljem ter hvaležnostjo oprijeli dobrega in usmiljenega Boga, o katerem piše Ozej in katerega vidimo na delu v evangeliju Jezusa. Priznati Bogu svojo duhovno zablodelost ne pomeni našega konca. Pomeni začetek novega življenja z Bogom, pomeni očiščenje in posvetitev z Jezusovo žrtvijo na križu. Kakšna je potemtakem danes ta žena, Božje ljudstvo, Cerkev? Od Kristusa ljubljena, sveta in posvečena, katero Kristus hrani in neguje po svoji besedi (Ef 5,25-30).

Zato vabljeni k Božji besedi ta teden na SP maratonu v Ljubljani, mini maratonih po Sloveniji ter preostanku našega življenja, da v svojem mišljenju in ravnanju ne gremo stran od Gospoda.

Peter Novak, REC