Geslo letošnjega Svetopisemskega maratona povzema Gideonovo ugotovitev na koncu pogovora z Gospodovim angelom, ki mu je razodel Gospodov načrt z njim; da reši Izraela iz rok Midjancev.
Knjiga sodnikov nam predstavlja pretresljivo zgodovino Izraelove stiske ter z njo povezanimi tožbami in prošnjami, in z Božjim odgovarjanjem na drugi strani. Kadar koli so Izraelci odpadli od Boga in začeli služiti Baalom in Astartam, »jim je bila Gospodova roka v nesrečo. Bili so v hudi stiski« (Sod 2,15).
Gospod je na njihovo stisko odgovoril tako, da jim je postavil sodnika, ki naj bi jih vodil in reševal. »Gospod je bil s sodnikom ter jih je reševal iz rok njihovih sovražnikov vse dni, dokler je sodnik živel. Kajti Gospodu se je milo storilo zaradi njihovega stokanja pred njihovimi zatiralci in mučitelji. Ko pa je sodnik umrl, so se vrnili na staro pot in še huje ravnali kakor njihovi očetje, tako da so hodili za drugimi bogovi, jim služili, jih častili; niso opustili svojega početja in svoje trdovratne poti« (Sod 2,18-19).
Nauk teh nekaj vrstic je jasen in tudi v našem času zelo pomemben. Ko ljudstvo posluša Gospodovo besedo, ko jo sprejema in si prizadeva, da bi jo uresničevalo in po njej živelo, je deležno blagoslova in varstva. Bog nikoli ne odmakne svoje besede od svojega ljudstva, a če ljudstvo besede ne sprejema, potem beseda ne more biti dejavna; nima prostora, nima srca, kjer bi pognala korenine in se razrasla v drevo z mogočnimi vejami, v katerih lahko ptice spletajo svoja gnezda.
Ozrimo se za trenutek na človekovo besedo. Beseda, ki jo izgovarja človek in prihaja samo iz njega, iz njegovega srca, je največkrat beseda strahu. Od raja naprej je že tako. Človek z vsako novo besedo povečuje območje strahu, v katerem živi: pred Bogom, pred ženo, pred stvarstvom… In še vedno je tako. Tudi danes človekove besede pogosto vodijo k ločevanju. Izrečene so iz želje po obvladovanju vsega, zlasti pa ljudi. In ker ljudje nismo ustvarjeni, da bi nas drugi obvladovali, se besede spremenijo v izključevanje, v zavračanje, nazadnje postanejo sovražne in namesto, da bi na ljudi polagale Božje ime, začnejo zlagati strupeno pesem smrti.
Zato je nadvse pomembno, da Božji besedi damo prostor v svojem življenju. Če naše misli izhajajo iz Božje govorice, če se navdihujejo pri Božjem odnosu do človeka in do človeštva, potem bomo okoli sebe vedno bolj odkrivali ne tekmece, kaj šele sovražnike, ampak Božje otroke; v njih bomo odkrivali poteze Božje podobe. Kjer pa ni nasprotnikov in še manj sovražnikov, tam tudi ni strahu in občutka ogroženosti, ki bi nam kakor koli narekoval obrambno ali celo sovražno držo do ljudi.
Res je, kar pravi Gideon: »Gospod je mir.«
Zato je pomembno, da se vzgajamo za odprtost Božji besedi. Vsaka priložnost naj nam pomaga, da bo Božja beseda postala bolj domača, da se bo bolj oglašala v naši notranjosti, in dajali barvo in ton našim mislim, s tem pa tudi našim besedam in posledično dejanjem.
Naj bo tudi letošnji Svetopisemski maraton priložnost za rast v prijateljstvu z Božjo besedo, da bomo doživeli moč Gospodove bližine v vsakdanjem življenju. Da se bo tudi v našem življenju potrdila beseda: Gospod je mir.
Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
