Skrbnost in skrbi


Premišljevanje o geslu maratona, 1. del

V prvem razmišljanju o letošnjem geslu maratona “Nič ne skrbite!” bomo razmislili o pomenu skrbi. Kako naj nekoga z nizkimi dohodki ne skrbi, kako bo poskrbel za svoje otroke in svoj dom? Kako naj učenca, dijaka ali študenta ne skrbi, kako bo šlo pri izpitu? Nič ne skrbite! Je to zgolj fraza za tiste, ki jim ni potrebno skrbeti, ker drugi poskrbijo za njih?

Pri letošnjem geslu maratona nas morda, prav ironično, skrbi ravno to, da nas usmerja k brezskrbnemu odnosu do oseb in stvari. Apostol Pavel sicer ne pravi, naj ne skrbimo češ, saj bo šlo, saj se bo vse samo uredilo. Besedam “nič ne skrbite” v pismu Filipljanom 4,6 sledi “ampak.” O besedi ampak bomo govorili naslednjič. Poziv, naj odvržemo skrbi, ne poziva k brezskrbnosti. Skrbni naj bi bili, ne pa v skrbeh.

Skrbnost je prizadevnost, da opravimo tisto, kar je potrebno storiti, predvsem kar je v domeni naše odgovornosti in zmožnosti. Skrben starš, skrben dijak naredi tisto kar mora storiti in kar lahko stori. Starš in dijak v skrbeh pa dela, predvsem obremeni misli s tem, kar (še) ne more storiti.

Verjetno smo sami pogosto občutili razliko med skrbnostjo in skrbjo. Ko razmišljamo in premišljujemo o stvareh in te misli ohromijo naša potrebna opravila (spanje, delo, počitek), ko se v mislih naseli strah o stvareh, ki se še niso zgodile in se utegnejo zgoditi, potem naše misli okupirajo skrbi. Takrat skrbimo.

Težava takšnih misli je v tem, da nas ohromi v naši skrbnosti, v tistem kar naj bi storili in kar lahko storimo. Potem, ko je dogodek zaradi katerega smo skrbeli mimo, šele sprevidimo, da skrbi niso pripomogle k boljšemu ali slabšemu izidu, le v vmesnem času so nam povzročale nemir.

Identične pozive proti skrbem najdemo tudi v evangelijih v Jezusovem učenju. Celo pri stvareh potrebnih za vsakdanje življenje – kot sta hrana in obleka (prim. Mt 6,25-34). Jezus tam sporoča, da nas skrbi glede vsakodnevnih stvari tako okupirajo, da nas ohromijo za nebeško kraljestvo. Praktični prikaz tega je Marta, ki je s postrežbo pri mizi toliko skrbela, da ni utegnila prisluhniti gostu, samemu prinašalcu nebeškega kraljestva; Jezusu (Lk 10,38-42). Pavel torej pravi “nič ne skrbite, ampak…”.

Skrbi imajo svoj protistrup in o njem bomo premišljevali naslednjič. Če ste brali omenjene Svetopisemske odlomke, ga gotovo že poznate.

Peter Novak, pastor Reformirane evangelijske Cerkve