V prvem delu smo premišljevali, da je »Živite kot otroci luči« poziv, da bi spremenili svoja življenja po Jezusovem svetlečem zgledu in bi s svojimi besedami in dejanji »oznanjali odlike njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč« (1 Pet 2,9). K tem odlikam oz. sadovom luči Pavel našteje dobroto – zanimanje za blagostanje bližnjega na duhovnem in drugih področjih, pravičnost – poslušnost Božjim pravilom in poštenost v odnosih z drugimi, ter resnico – zanesljivost, iskrenost in celovitost v tem, kar govorimo in v naši dnevni drži (Ef 5,9). Cilj torej ni, da bi bili zgolj sami razsvetljeni, ampak nas Božja beseda vseskozi kliče k dejavni ljubezni do bližnjega – da smo v vsakdanjih družbenih odnosih luči v temi drugim in jim kažemo pot v Božje kraljestvo. Del našega pričevanja je tako tudi v tem, da svarimo tiste, ki živijo v temi in delajo zlo, tako »da z njimi nimamo nič skupnega, temveč razodevamo in obsojamo njihova jalova dela teme« (Ef 5,11). Odgovorna in zahtevna naloga, saj ne gre pričakovati, da bo naše pomisleke o tem, kaj je prav in kaj narobe, svet pozdravil z navdušenjem: »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,5). Bolj verjetno je pričakovati, da bomo naleteli na enak odpor in nasprotovanje, kot ga je bil med vsem svojim oznanjevanjem in delovanjem deležen že Jezus. Danes bi ga ljudje najbrž obtožili, da je nestrpen in ozkomiseln in da ne spoštuje raznolikosti mnenj in vrednot. Tudi če se nas poskušajo lotiti s takimi protinapadi, se s tem hočejo le izmakniti luči, ki jih moti in bode v oči, saj se v njej razodevajo njihovi grehi. Težko se je pač soočiti s krivdo in si priznati, da si zaslužimo kazen, ker smo grešili. Vendar tega dela oznanjevanja ni mogoče opustiti, saj brez njega ne moremo klicati k spreobrnenju iz teme v luč. Poglavitno je, da ne ostanemo samo pri obtoževanju in pri slabi novici o obsodbi, temveč vedno oznanjamo tudi rešitev in veselo novico: zastonjski, milostni dar odpuščanja grehov se daje vsakomur po veri v Kristusa Jezusa (Rim 3:25). Tema je bila premagana na križu, zato je vsem odprta pot v kraljestvo njegovega ljubljenega Sina, v kraljestvo luči, kamor Bog kliče. Ko sami hodimo tja in s seboj vodimo druge, naj nam pot kaže »Božja beseda, svetilka našim nogam in luč naši stezi« (Ps 119,105). Blagoslovljeno branje!
Rok Banko
