Kakšna oseba naj moli?


Letošnje premišljevanje ob geslu Svetopisemskega maratona “Čujte in molite” bomo seveda namenili premišljevanju o molitvi. To bomo storili s pomočjo pisma (Pismo 130) sv. Avguština, ki ga je pisal Probi, na njeno osebno prošnjo, da bi se poučila o nekaterih temeljnih stvareh glede molitve. Naslovnica, Anicija Faltonija Proba (umrla l. 432) je bila kristjanka in bogata rimska plemkinja iz poznega obdobja Cesarstva, žena in mati rimskih konzulov. Leta 395 je postala vdova. Dopisovala se je z znanimi krščanskimi misleci kot sta Avguštin in Janez Zlatousti. Leta 410 je bila še v Rimu ob obleganju Visigotov, nato pa je pobegnila v Afriko, kjer je nekaj časa preživela v krutem ujetništvu Heraklijana (konzul in rimski cesar l. 412). Po odkupitvi iz ujetništva je prodala svoje imetje v Aziji, da bi skrbela za siromašne. Naslovničine zgodovinske okoliščine so zanimivo in pomembno ozadje Avguštinovega pisma o molitvi iz l.412. Njegovo razmišljanje glede molitve se odvija okrog štirih stvari in prav te bodo iztočnice naših premišljevanj.

 

Kakšna oseba naj moli?

“Pristoji ti, iz ljubezni do pravega življenja, da se v tem svetu smatraš za ubogo, ne glede na tvoj stan in stanje,” je Avguštinova prva misel glede molitve. To je izredno zanimiva in sveža prva misel glede vprašanja molitve, kajne? Še posebej, ker Avguštin piše zelo bogati in vplivni gospe. Kako se, kot tisti, ki želimo prositi Boga in se učiti moliti, vidimo v tem svetu? Kakšen položaj mislimo, da zasedamo ali mislimo, da nam pripada? Avguštin s tem seveda takoj zadane srčiko našega ega, še posebej v odnosu do Boga in tega sveta, ne da bi zaničeval potrebno skrb za življenje tukaj.

Čeprav je to življenje zelo ljubljeno in je lahko srečno in dolgo, nadaljuje Avguštin, je vendar v primerjavi z večnim življenjem, ki nam ga obljublja Gospod Jezus, ta svet puščava in praznina in ni vredno nanj navezati vsega upanja. Vsekakor materialne dobrine koristijo telesu, zdravju in skrbi za družino in ni prav, da bi zaničevali ta blagoslov. Toda naše zaupanje in upanje ni v obilju in naše srce naj se ne navezujej nanj, ko le-ta raste ali se manjša, temveč upajmo na našo neumrljivost v Kristusu, katero niti pomanjkanje niti obilje ne more zmanjšati ali povečati. Prva Avguštinova misel glede molitve je morda nenavaden začetek te teme. Spominja me na paradoks v Jezusovi izjavi: “Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel” (Mt 10,39).

Zato kristjani gledamo na ta svet drugače, predvsem gledamo drugam. Razumemo, da smo popotniki tega mračnega sveta, ki se smatrajo kot tisti brez ugleda in brez dediščine, kot ubogi vendar ne samopomilovalni, kajti vztrajamo v molitvi in se učimo osredotočati vero na besedo Svetega pisma, ki sveti kot svetilka na temnem mestu, dokler ne zasije dan (2 Pt 1,19). Dan pojavitve Gospoda Jezusa bo odkril temo, ki sedaj izgleda kot dan in takrat se bo izkazalo, da in ali je naše upanje bilo usmerjeno na pravo stvar.

Avguštinova prva misel glede molitve, ki se osredotoča na osredotočenost moje duše ko pomislim na čas molitve, mi je sveža sapica v vetru nasvetov, korakov in metod t.i. uspešne molitve, ki jih ponujajo sodobni pisci. Namesto navodil kako naj molimo, s kakšnimi besedami, kje, kdaj in kako dolgo (tehnike), nas Avguštin spomni na to, da je najprej pomembno razmisliti o tem, kakšna oseba moli. To me spomni na Jezusove besede učencem, ko jih svari, naj pri molitvi ne bodo kakor hinavci, ki se kažejo ljudem, da jih vidijo, to je, da si želijo ugleda, statusa in plačila na tem svetu (Mt 6,5-6) in ne pri Očetu v nebesih. Preden molimo in ko molimo, pomislimo torej, za kakšne se smatramo na tem svetu? Ali navezujemo svoje srce, svoje upanje na stan in stanje tukaj, ali pa spoznavamo, da je Božja obljuba življenja v njegovem sinu Jezusu neizmerno večja in daljša. Ne glede na naše stanje in stan spoznajmo, da smo ubogi in da nam nič ne more prinesti takšne tolažbe, upanja, veselja in miru kot Kristus. Bog je naša prava sreča. To pa je tema našega naslednjega prispevka, ko bomo razmišljali za kaj naj molimo.

Peter Novak