Uncategorized

Ljubezen brez strahu sad Božjega usmiljenja

Delite s prijatelji!

1-DSC_0093V torek, 13. oktobra ob 20h smo imeli poslušalci priložnost prisluhniti predavanju prof. dr. Maksimilijana Matjaža, ki je v luči prihajajočega jubilejnega leta Božjega usmiljenja (od 8. decembra) temo letošnjega Svetopisemskega maratona povezal s temo Božjega usmiljenja.

Ksaverjeva dvorana pri Sv. Jožefu je pokala po šivih, med poslušalci je bila tudi Marjanca Vovk, ki je z nami podelila svoje uvide iz predavanja.

 

Predavatelj je predavanje začel s samim začetkom biblične pripovedi – pripovedjo o stvarjenju iz Geneze. Poudaril je, da se Bog lahko usmili človeka šele po padcu, saj je človek šele tedaj usmiljenja zares potreben.

Bog posveti edino sedmi dan.

Izjemno zanimiv poudarek predavanja na začetku predavanja je bil, da Bog v Svetem pismu – za razliko od ostalih religioznih pripovedi – ne posveti ničesar, kar je ustvarjenega: sonca, zvezd, planetov, zemlje…; živa bitja in človeka blagoslovi, sedmi dan pa posveti.

S tem Bog pokaže, da posvečuje čas. Posvečuje nekaj, česar človek ne more ujeti, česar se ne more dotakniti, čeprav ves »čas« obstaja in je prisotno. Lahko le sprejme s svojim: »Da.« Če bi človek lahko ujel čas, bi z njim trgoval.

S tem želi Bog pokazati, da so »stvari«, ki so nad človekom, ki človeka popolnoma presegajo in ki jih človek lahko le sprejme kot popoln dar, ki si ga sam ne more prislužiti. Enako velja za življenje. Če bi si človek življenje lahko prislužil, bi razvil strategijo, kako do njega priti – in začel bi trgovati.

Bog iz ljubezni omeji vrt.

Lepota vsakega vrta je ravno v njegovi meji (npr.: lepota angleških vrtov izhaja prav iz njihove skrbne omejenosti). Meja vrt naredi lepega. Neomejenost pa je značilna za puščavo. Neomejenost vodi v puščavo; meja človeka varuje. Bog iz ljubezni do človeka omeji vrt. Omeji ga z drevesom spoznanja dobrega in hudega.

To drevo ločuje in skrbi, da človek ostaja človek in Bog ostaja Bog. To drevo človeka ohranja v življenju. In ko človek poseže po tem drevesu, poseže po življenju. Ko je (kot »jesti«) od tega drevesa, s tem je (žre) svoje življenje. Kot da bi jedel samega sebe.

20151013_204047_Pano

Bog da v svojem usmiljenju da človeku drugo kožo.

Ker je človek posegel po prepovedanem, si je zapravil svojo »prvo« kožo. Bog mora sedaj »na novo preračunati« nastalo situacijo. V svojem usmiljenju obleče človeka v »drugo« kožo, ker ve, da bo brez nje izven raja zmrznil.

Krivde človek ne zmore nositi. Bog v svojem usmiljenju zaščiti tudi morilca.

Ko Bog nad Kajnom »izgovori prekletstvo« zaradi umora brata, mu le-ta reče: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi« (1 Mz 4,13). Pomembno spoznanje – človek krivde ne zmore nositi. Bog v svojem usmiljenju zaščiti Kajna, da mu ne bi nihče mogel odvzeti življenja.

Bog se »predstavi« po konkretnih ljudeh.

Bog se predstavlja kot Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov.

Predstavlja se po konkretnih ljudeh, da bi ga ljudje prepoznali in ga umevali osebno, konkretno. Tako kot so bile osebne, konkretne stvari, ki jih je Bog naredil po Abrahamu, Izaku, Jakobu.

Bog postavi mejo tudi Mojzesu.

Ko Mojzes opazi grm, ki gori in ne zgori, se odloči, da bo pristopil in raziskal, kaj se dogaja. Bog pa mu reče: »Ne hodi sem! Sezuj si sandale iz nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« Prav v tem je velikokrat problem človeka, ker želi raziskati stvari in vstopiti v njih, čeprav jih ne razume in za njih ni pripravljen. Bog v svoji ljubezni Mojzesu postavi mejo – »Ne hodi sem!« Želi ga opozoriti na svetost prostora, na svetost Boga, ki je Mojzes ne more razumeti. Od njega pričakuje, da se sezuje – ne zato, ker bi čevlji umazali zemljo, pač pa, da se Mojzes konkretno dotakne tal, da se prizemlji in da v tej “prizemljenosti” pogleda na svoje ljudstvo.

Ko je Mojzes “prizemljen”, je pripravljen na Božji načrt. Takrat mu Bog pove, da zelo dobro pozna stisko svojega ljudstva in da je zato »stopil dol«, da reši svoje ljudstvo. Kako? Tako da pošlje Mojzesa k ljudstvu in faraonu. Mojzes se ustraši in umakne: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?«

»Ne boj se.« Kdo lahko izreče te besede?

Bog je rekel Mojzesu: »Jaz bom s teboj.« V Svetem pismu naj bi bilo kar 365-krat zapisano: “Ne boj se.” Kot bi nam želel Bog povedati, da je z nami vsak dan v letu. Ko je Bog rekel Mojzesu: »Jaz bom s teboj«, je s tem mislil za vedno.

Zato bi bilo v Svetem pismu dovolj že eno zagotovilo: »Ne boj se!«, saj Bog vedno misli za vedno. Stavek »Ne boj se«, lahko izreče le tisti, ki ima moč. Ko te besede izreče Bog, ki ima absolutno moč, lahko človek iz teh besed tudi živi.

Človek človeku lahko nič kolikokrat izreka besede: »Ne boj se!«, pa vendar mu te besede nič ne pomagajo. Se lepo slišijo, vendar so slaba tolažba. Ker v človeku ni absolutne moči, ki bi drugega obvarovala.

Mojzes prepriča svoje ljudstvo in faraona le zaradi Božje moči.

V Stari zavezi se Bog predstavlja s svojo močjo. In prav zaradi te Božje moči, lahko Mojzes prepriča ljudstvo, da mu sledi in faraona, da ljudstvo izpusti. Bog z desetimi nadlogami desetkrat pokaže svojo moč. Gre za prikaz Božje moči, ki se desetkrat udejanji nad Egiptom. Zato prevod Egiptovske “nadloge”, ki ga običajno srečamo v Svetem pismu ni najbolj pravi… Zadnja, deseta “nadloga” oz. prikaz Božje moči je v smrti faraonovega sina.

Nova zaveza kot dopolnitev Stare zaveze

Jezus je rekel: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo in preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel« (Mt 5,17). Vendar: na kak način Nova zaveza dopolni Staro?

Spomnimo se le nekaterih primerjav:

Stara zaveza: s smrtjo faraonovega sina Bog reši egipčansko ljudstvo iz sužnjosti.

Nova zaveza: s smrtjo svojega Sina Bog reši človeka iz sužnjosti greha, za vedno.

Stara zaveza: Mojzes je bil na gori 40 dni. Tam Bog Mojzesu »preda« 10 božjih zapovedi. Ko se Mojzes vrne z gore, najde svoje ljudstvo, ki si je v tem času postavilo zlato tele. Iz tega je razvidno, kako zelo je bilo to ljudstvo potrebno Božje odrešitve. Kako zelo je bilo ubogo. Mojzes se z gore vrne k ubogemu ljudstvu.

Nova zaveza: Jezus na gori uči svoje učence in jim »preda« blagre. Z njimi dopolni Božje zapovedi v duhu: »Usmiljenja hočem in ne daritve.« Tudi Jezus se z gore vrne k ubogemu ljudstvu.

Božja moč v Novi zavezi.1-DSC_0090

V Novi zavezi se Božja moč kaže v moči Jezusove besede. Ko ga ljudje poslušajo, spoznajo, da gre pri Njemu zares. Ko je Jezus ozdravil obsedenega, ki je vedno znova strl verige in okove, s katerimi je bil večkrat zvezan in ga nihče ni mogel ukrotiti, bi človek pričakoval, da bodo ljudje veseli ozdravljenja tega človeka in da bodo Jezusu ploskali. Pa vendar so ljudje pristopili k Jezusu in ga prosili, naj odide iz njihovih krajev. Zakaj? Ker so videli njegovo moč in se prestrašili, saj so spoznali, da so Njegove besede, besede tistega, ki ima oblast. Da imajo Njegove besede resnično moč. Ko je Jezus ozdravil obsedenega in stopal v čoln, ga je le-ta prosil, da bi poslej hodil za njim. Jezus mu tega ni dovolil, pač pa ga je poslal domov, da pričuje, kako velike stvari mu je storil Gospod, ker se ga je usmilil.

Ker je doživel Božje usmiljenje, je bil pripravljen za pričevanje. Zanimivo je, da je bil poslan pred dvanajsterimi, ki so bili z Jezusom v čolnu. Oni še niso doživeli Božjega usmiljenja, zato še niso bili pripravljeni na pričevanje.

Zanimiva podobnost je tudi v primeru srečanja z bogatim mladeničem: ker mladenič spozna, da gre pri Jezusu zares, da gre do konca, se žalostno obrne in odide.

»V ljubezni ni strahu« in Božji strah.

V stavku: »V ljubezni ni strahu!« je mišljen človeški strah. Strah, ki ga ljubezen ozdravi. Gre za strah zaradi nevere. Ko Jezus na čolnu pomiri vihar, pravi učencem: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

Tudi tu gre za primer strahu kot posledico nevere. Potem pa v pripovedi srečamo še drugo vrsto strahu, ki je v Svetem pismu pogosto omenjena: “Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«” (Mr 4,41). V tem primeru pa gre za “Božji strah”, strahospoštovanje pred Božjo veličino. Božji strah pa je celo več kot vera. Je ljubezen in je izraz Božjega usmiljenja,ob katerem se zavemo, da se On, ki je avtor vsega zanima za vsako podrobnost mojega življenja.

Oznake: Uncategorized
Leta nič, en dan potem
Razstava unikatne keramike “V ljubezni ni strahu”
Meni